Danes se lotimo še zadnjega dela, ki ga obravnavamo za
letošnji maturitetni esej.S Fiziki smo se ponovno znašli v sanatoriju, tokrat med duševno zdravimi ljudmi, ki so se za življenje med štirimi stenami odločili prostovoljno.
Uvodna scena nas uvrsti na prizorišče umora in nam predstavi
pisano druščino karakterjev. Detektiv Voss ni tipičen, avtoritativen detektiv. Pusti
se voditi in zavajati. Ne nastopa odločno, temveč dopušča, da drugi narekujejo
tempo. Tako morilca oziroma storilca niti ne spoznamo takoj.
Komedija v dveh dejanjih, kot Fizike imenuje avtor, že od samega začetka bolj spominja na kriminalko, akcijsko dramo. Avtor nas od začetka do konca drži v napetosti. In ravno si malo oddahnemo, ko pride resnica, zakaj so tako zvana Newton in Einstein ter Möbius v sanatoriju, doživimo še eno presenečenje – razkritje prave resnice. Direktorica institucije, Mathilde von Zahnd je zmešana, prikazuje se ji kralj Salamon, ki ji je zaukazal, da zavlada svetu s pomočjo sistema vseh mogočih iznajdb, zaradi katere se je Möbius, ki jo je odkril in bi lahko v napačnih rokah povzročila uničenje človeštva, prostovoljno zaprl v norišnico.
In kot v Velikem briljantnem valčku se tudi v Fizikih izkaže, da so najbolj nori tisti, ki take inštitucije vodijo.
Nekaj vprašanj za poglobitev teme
Bi Fizike označili kot komedijo kot jo označi avtor? Kateri elementi govorijo temu v prid in zakaj se je avtor odločil, da delo označi za komedijo?
Na kakšno situacijo nas pripravi avtor v uvodnem opisu?
Kakšen svet in odnosi ljudi v njem se kažejo na začetku dramskega dela in kakšen je ta svet na njegovem koncu? Kakšna so razmerja med osebami? Kako se ta razvijajo in spreminjajo?
S katerim drugim delom v obravnavi, bi lahko primerjali razplet v Fizikih?
V čem sta si podobna Möbius in Hamlet? Kaj želita doseči s svojo odločitvijo?
Kakšna je norost v sodobnem svetu in čemu služi?
Svoje odgovore lahko pošljete na literarnica@gmail.com, ali pa razpravo nadaljujte v komentarjih.
Foto: Mladinska knjiga
Komedija v dveh dejanjih, kot Fizike imenuje avtor, že od samega začetka bolj spominja na kriminalko, akcijsko dramo. Avtor nas od začetka do konca drži v napetosti. In ravno si malo oddahnemo, ko pride resnica, zakaj so tako zvana Newton in Einstein ter Möbius v sanatoriju, doživimo še eno presenečenje – razkritje prave resnice. Direktorica institucije, Mathilde von Zahnd je zmešana, prikazuje se ji kralj Salamon, ki ji je zaukazal, da zavlada svetu s pomočjo sistema vseh mogočih iznajdb, zaradi katere se je Möbius, ki jo je odkril in bi lahko v napačnih rokah povzročila uničenje človeštva, prostovoljno zaprl v norišnico.
In kot v Velikem briljantnem valčku se tudi v Fizikih izkaže, da so najbolj nori tisti, ki take inštitucije vodijo.
Nekaj vprašanj za poglobitev teme
Bi Fizike označili kot komedijo kot jo označi avtor? Kateri elementi govorijo temu v prid in zakaj se je avtor odločil, da delo označi za komedijo?
Na kakšno situacijo nas pripravi avtor v uvodnem opisu?
Kakšen svet in odnosi ljudi v njem se kažejo na začetku dramskega dela in kakšen je ta svet na njegovem koncu? Kakšna so razmerja med osebami? Kako se ta razvijajo in spreminjajo?
S katerim drugim delom v obravnavi, bi lahko primerjali razplet v Fizikih?
V čem sta si podobna Möbius in Hamlet? Kaj želita doseči s svojo odločitvijo?
Kakšna je norost v sodobnem svetu in čemu služi?
Svoje odgovore lahko pošljete na literarnica@gmail.com, ali pa razpravo nadaljujte v komentarjih.
Foto: Mladinska knjiga
Ni komentarjev:
Objavite komentar